Kako je možno z alternativnimi kmetijskimi praksami, tako z nekaterimi sodobnimi pristopi (s skupnim imenom agroekologija), kot z uporabo nekaterih, ki jih poznamo iz zgodovine, preiti iz uničevalskega industrijskega kmetijstva, ki zahteva ogromno kmetijskih površin in ki na obstoječ način nepovratno uničuje tudi rodovitno prst, ustvariti pravi raj na Zemlji in to celo za vse ljudi tega sveta? Verjetno se vam to zdi popolnoma utopična ali celo neumna ideja, saj smo naučeni verjeti, da je edini način, da prehranimo človeštvo, prav industrijsko kmetijstvo, za razliko od tradicionalnega ekstenzivnega načina kmetovanja, ob katerem so bili naši predniki pogosto lačni, ali so morda morali oditi s trebuhom za kruhom z domačih kmetij v svet, tisti, ki so ostali doma, pa so na zemlji morali vse življenje garati. V takšne razlage verjetno verjame velika večina nas, saj najpogosteje slišimo kot razlog, da ljudje opuščajo kmetijstvo in se selijo v mesta navedbo, da se od kmetijstva ne da preživeti in da je kmetijstvo garanje... A vendarle gre za zelo izkrivljen in delen pogled na zgodovino in na danes obstoječe možnosti, kako prehraniti vse človeštvo.
Dejstvo namreč je, verjeli ali ne, da imamo danes mnoga različna, a resnično vsa potrebna znanja (in mnoga podobna znanja in pristope smo poznali tudi v zgodovini!), da tudi na opustelih, nerodovitnih tleh obnovimo ekosisteme s popolnoma naravnimi pristopi brez kakršnihkoli kemičnih gnojil in škropiv in si res lahko ustvarimo svoj mali košček raja. Takšnih zgodb po svetu obstaja na tisoče...!
Še vedno temu ne verjamete?
Ena od zgodb, ki dokazuje, da je to res mogoče, je zgodba mlade družine iz Indije, ki izhaja iz večmilijonskega mesta. Starša sta delovala v korporativnem svetu, a se jima je zaradi dobrobiti svojih majhnih otrok zdelo pomembno imeti dostop do zdrave hrane in čiste vode. Zavedala sta se tudi tega, da bo to še bolj pomembno v prihodnosti. Zato sta se odločila, da bosta kupila košček svoje zemlje, čeprav nista imela nobenega znanja o kmetijstvu. Manjša posest, ki sta jo kupila, je bila sprva videti kot puščava – gola, z zbito in nerodovitno zemljo. Čeprav so jih okoliški kmetje prepričevali, da kmetijstvo brez umetnih gnojil in škropiv ni možno, so uspeli svojo posest iz puščave spremeniti v rodovitno oazo gosto rastočega rastlinja, kjer so kasneje naselili tudi različne živali.
To jim je uspelo s pomočjo znanja permakulture, sistema načrtovanja trajnostnih ekosistemov, oz. na podlagi izdelanega permakulturnega načrta posesti. V skladu s pristopi permakulture so namreč s pomočjo zemeljskih del (t.j. s sistemom jarkov, ribnikov in plitvejših bazenov) najprej poskrbeli za to, da so na posesti zadržali vso vodo. Ta je zato napolnila podtalnico in tako postala na voljo tudi rastlinam. Zatem so tam v skladu s permakulturnim načrtom zasadili še na tisoče dreves, grmov, trajnih zelišč in drugih vrst trajnega rastlinstva (saj sistem permakulture temelji na sajenju trajnic), s poudarkom na tistih vrstah rastlin, ki so jih lahko uporabili za vse vrste potreb ekosistema te posesti (npr. kot zastirko, za lastno prehrano in zdravila, za hrano živalim ter celo za pridelavo tekstilnih vlaken!). Tako je iz nekdanje puščave začel nastajati rodovitni raj. V nekaj letih so na ta način vzpostavili ne le povsem samooskrbno permakulturno kmetijo, ob ustvarjanju kmetije sta se jim močno spremenila tudi njihov način življenja in njihov pogled na svet, za povrh pa so si z različnimi dejavnostmi na kmetiji uspeli ustvarili tudi več virov prihodkov za preživetje.
Se vam ne zdi, da je takšno samooskrbno življenje v trajnostno oblikovanih ekosistemih, kjer se elementi sistema podpirajo med seboj na način, da garanje ni več potrebno, in kjer ti več virov prihodkov, ki jih ustvarjaš na lastni posesti, omogoča tudi popolno neodvisnost, res pravi raj na Zemlji?
Je zato mogoče reči, da bi lahko s prehodom na uporabo permakulture in drugih podobnih agroekoloških sistemov pridelave hrane oz. oblikovanja krajin lahko povsem opustili industrijsko kmetijstvo?
Eden najvidnejših in najboljših permakulturnih načrtovalcev in učiteljev na svetu, Geoff Lawton trdi, da je to možno. Trdi celo tudi to, da bi lahko prešli na sistem permakulture celo v roku zgolj pol leta, saj je permakultura intenzivni, a povsem naravni način pridelave v trajnostno načrtovanih ekosistemih z uporabo polikultur idr., vendar bi morali pri tem kmetijsko pridelavo tudi premakniti z ogromnih industrijskih polj nazaj v mesta in v njihovo okolico, kot je to v zgodovini že obstajalo (a je to izpodrinilo prav industrijsko kmetijstvo!), na ta način pa bi lahko prehranili tudi celotno človeštvo. Meni celo, da bi moralo industrijsko kmetijstvo zaradi škode, ki jo povzroča planetu in ljudem, postati celo prepovedano oz. nezakonito!
Po drugi strani pa je malo znano dejstvo, da še vedno večino hrane na svetu zagotovijo male družinske kmetije, večina katerih je v t.i. tretjem svetu, saj so te veliko bolj produktivne v primerjavi z monokulturami industrijskega kmetijstva. Zato so prav male družinske kmetije in agroekološki pristopi edini pravi temelj našega obstoja v prihodnosti, so način, kako prehraniti vseh 7 milijard ljudi na planetu!
V čem je torej težava, da se ti sistemi ne razširijo množično po svetu in zakaj ne prehajamo množično na lokalne ekonomije oz. lokalno kmetijsko sonaravno pridelavo? Vse več zemlje je namreč v rokah multinacionalk in peščice milijarderjev, ki jim je vse prej kot v interesu, da ljudem omogočijo samooskrbnost in lastno neodvisnost, saj s tem oni izgubijo nič manj kot sam temelj lastnega izkoriščevalskega obstoja! Dostop do zemlje pa je marsikje po svetu zaradi nedostopnih cen navadnim ljudem vse težji...
Za naše preživetje v prihodnosti, a ne takšni, kot jo za nas načrtujejo milijarderske elite, potrebujemo več vrst korenitih sprememb, pravo revolucijo: v dostopu do zemlje, v reorganizaciji ekonomije in skupnosti ter povsem drugačno vizijo prihodnosti kmetijstva.
Kaj nas bo torej spodbudilo, da krenemo v smeri, ki nam edina omogoča ljudem in naravi prijazno prihodnost? Dovolj osveščenih posameznikov in dovolj pionirjev, ki utirajo te nove poti, da so lahko zgled drugim, da je boljši in lepši svet možen in da že nastaja od spodaj navzgor po vsem svetu (in ima ponekod že bogato tradicijo delovanja!).
Upam le, da nas v spremembe ne bodo prisilile šele boleče lekcije v obliki različnih vrst hudih pomanjkanj, kar nam vse bolj napovedujejo ustvarjalci »Velike ponastavitve«, ki za nas načrtujejo digitalno nadzorovano prihodnost s sistemom socialnih kreditov ob polnem krožniku žuželk za hrano, češ da sicer ne moremo pridelati dovolj hrane za vse človeštvo.
Zdaj veste, da je to zgolj laž, kajne? Zato raje takoj začnite kupovati vso svojo hrano pri lokalnih (ekoloških) kmetih, če že nimate možnosti lastne pridelave, in se nasploh usmerite v čim večjo podporo lokalnim ekonomijam!
Če morda potrebujete permakulturni načrt za svojo posest, pa vas vabim, da se mi oglasite, saj vam ga lahko izdelam tudi jaz...