Prehrana človeštva v prihodnosti naj bi slonela na žuželkah. To priporoča sama Organizacija ZN za prehrano. Ta izhaja iz ocene, da naj bi število človeštva v prihodnjih desetletjih naraslo na 9 milijard. Za toliko ljudi na svetu naj ne bi več zmogli pridelati zadosti hrane, zaradi česar smo menda prisiljeni poiskati prehranske alternative.
Prireja žuželk naj bi bila tudi bolj trajnostna. Ocenjujejo namreč, da na svetu ni več zadosti pridelovalne zemlje za tako veliko število prebivalcev, oz. da naj ne bi mogli več pridelati zadosti živinske krme za vzrejo živali, ki nam dajejo meso danes. Prireja žuželk porabi tudi manj vode, povzroča manj izpustov toplogrednih plinov in porabi manj prostora kot živinoreja.
Zanimivo je, da je prehrana človeštva v daljnji preteklosti v veliki meri slonela prav na žuželkah (ponekod po svetu jih jedo še danes). Odnos človeka do žuželk se je začel krhati s pojavom poljedelstva, ko so začele veljati za nagnusne in kot veliki škodljivci za naše pridelke na poljih. Predvsem po 1. sv. vojni nadaljujemo vojno z žuželkami z uporabo pesticidov (ki so nastali iz bojnih strupov) celo do takšne mere, da sedaj žuželke množično izumirajo, med njimi tudi številne vrste opraševalcev, ki so pravzaprav bistvene za opraševanje rastlin za našo hrano.
Vendar, ali vse zgoraj navedene trditve sploh držijo in ali je preusmeritev naše prehrane v takšni smeri res tako nujno potrebna? Ali tiči bistvo težav kje drugje? Kaj so resnični vzroki za težave v globalni pridelavi hrane? Katere te sploh so?
V resnici tiči bistvo težav v industrijskem kmetijstvu, ki z monokulturnim poljedelstvom in intenzivno živinorejo sloni na uporabi mineralnih gnojil in pesticidov, uničuje rodovitno prst, povzroča veliko onesnaženje okolja ter izpuste toplogrednih plinov. Ker takšno kmetijstvo sloni na uničevanju okolja, (sicer funkcionalnih ekosistemov, kot npr. Amazonski pragozd idr.), potrebuje vedno nova zemljišča za obdelavo, pri čemer uničuje tudi lokalne ekonomije in peha ljudi z zemlje.
Naša glavna težava je torej prevladujoči ekonomski model kapitalistične logike ekstrakcije za maksimizacijo dobička, v katerem t.i. eksternalije (kar naravno okolje je) niso vštete. Ni res niti to, da ne zmoremo pridelati dovolj hrane, saj je dejstvo, da poznamo veliko različnih sistemov pridelave hrane, ki okolja in prsti ne uničujejo ter prinašajo veliko večje donose na površino v primerjavi z industrijskim kmetijstvom. V resnici kar 70% hrane na svetu pridelajo na malih družinskih kmetijah, ki imajo v lasti le manjši delež površin zemlje in porabijo le ok. 30% naravnih virov.
Kaj se nam torej v resnici dogaja? Bistvo naših težav je povečevanje moči multinacionalk, katerih konsolidacija v panogah kmetijstva in predelave živil se dogaja že več desetletij.
Agribiznis (t.i. Big Ag) z multinacionalkami in z nekaterimi najbogatejšimi posamezniki v ozadju (t.i. »človekoljubi«) je ob tolikšnem nakopičenem bogastvu pridobil tudi možnosti vpliva in začel obvladovati tudi mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi (ki naj bi predstavljal organizacijo ljudi sveta!) tako, da ta od zgoraj navzdol kot močnejši partner nasproti šibkejšemu postavlja pogoje in vpliva na sprejem agend Združenih narodov, ki so v interesu velikemu kapitalu, ne pa v korist ljudem in planetu.
S tem pa se tudi vračamo k zgodbi, predstavljeni v izhodišču pričujočega prispevka – ker je veliki kapital z najmočnejšimi akterji v ozadju prišel do roba zmožnosti črpanja naravnih in človeških virov na planetu, je prišel na plan z rešitvijo, kako svoj parazitski položaj na vrhu družbene piramide na škodo vseh ostalih ohraniti. In le za to pri vsem skupaj v resnici gre.
Odločitev, ali se vam zdi ideja, da jeste (tudi) žuželke, privlačna, pa seveda prepuščam vam samim.