Bi bilo Zemlji res bolje brez človeka, ker mi le uničujemo planet?

Tri tisoč let stare rešitve upravljanja z okoljem nam dokazujejo nasprotno!

V našem kulturnem okolju še danes prevladuje prepričanje, da naša, zahodna civilizacija predstavlja vrhunec celotnega človeškega razvoja. Drugačne družbe in kulture, predvsem staroselske, smo zahodnjaki označevali za manj razvite in napredne, oz. za »primitivne«. To prepričanje je pogosto povezano s predstavo, da so v preteklosti v teh »manj razvitih« kulturah ljudje menda živeli le kot pasivni opazovalci narave.

Vendar vse bolj številne sodobne raziskave (pri čemer ni nepomembno, da so njihovi avtorji večkrat pripadniki staroselskih skupnosti) dokazujejo, da so takšne predstave popolnoma zgrešene. Tako nam v pričujočem videu pripadnica severnoameriškega ljudstva Diné predstavi, da so njeni predniki znali povsem načrtno oblikovati krajino. S svojimi pristopi upravljanja z okoljem so ustvarili tako rodovitno obilje, da je to njihovo kulturo podpiralo na tisoče let. Postali so celo ključna vrsta ekosistema, torej vrsta, od katere je odvisen razcvet celotnega preostalega ekosistema, s tem pa njihove kulture ključne kulture.

Pripadniki ljudstva Diné so v preteklosti uporabljali številne tehnike upravljanja z okoljem, med katerimi izstopajo štiri ključne. Prva med njimi je sodelovanje z naravo, ne poskus nadzora nad njo. Svoje pridelovalne površine so namreč umeščali v ledeniške ravnice tako, da so pridobili pridelek brez potrebe po namakanju in gnojenju.

Znali so namensko širiti habitate. Niso v ograde in hleve zapirali živali, temveč so v naravi ustvarili dom zanje ter tako privabili živali v svojo bližino. To namreč velja za bizone, ki so se selili za tem ljudstvom zaradi ugodnega okolja, ki so ga ti zanje ustvarili. Pri ustvarjanju ugodnega okolja zanje so uporabljali tudi tehniko kontroliranega požiga, ki je skupaj z drugimi pristopi skozi stoletja pripomogel k nastanku debele plasti rodovitne plasti.

Namesto postavljanja človeka v središče zanimanja in delovanja ter kopičenja za svojo vrsto, so pri upravljanju z okoljem delovali s pristopi podpore in služenja življenju okoli sebe. Bogati ekosistemi, ki so jih tako ustvarili, so zagotavljali veliko prehransko varnost njim in preostali kaskadi prehranske verige.

Pri svojih pristopih upravljanja z okoljem so delovali tudi z mislijo na naslednje generacije, o čemer pričajo raziskave jezerskih usedlin, ki so dokazale obstoj tri tisoč let starega kostanjevega užitnega gozda. To načrtno ustvarjeno krajino so uspeli vzdrževati s sklopom različnih tehnik.

Se lahko torej danes iz poznavanja teh zgodovinskih dejstev česa naučimo? Zagotovo tega, da človek ni le uničevalec (kot je na dolgi rok ekstenzivno kmetijstvo z uničevanjem prsti in danes industrijsko kmetijstvo, ki prst uničuje še hitreje), če svojo miselnost iz nadvladovanja spremeni v služenje življenju. Le če človek dojema svojo vlogo tako, da je le del stvarjenja življenja, je lahko uspešen skrbnik zemlje.

Bi morda lahko s takšnimi pristopi prehranili celotno človeštvo, če bi jih začeli uporabljati v večjem obsegu? Vprašanje vredno razmisleka, če vemo, da so bili ti sistemi bolj učinkoviti kot sodobni industrijski in ker sodobne raziskave dokazujejo tudi, da so bila območja, ki so jih poseljevali staroselci, gosto naseljena.

Morda pa v teh starih znanjih ležijo odgovori za našo zares trajnostno (in zeleno) prihodnost? Vabim torej k ogledu videa in k razmisleku o udejanjanju bolj učinkovitih alternativ sedanjemu sistemu industrijskega kmetijstva (oz. upravljanja z okoljem v celoti), za katerega spet velja splošno prepričanje, da edino lahko prehrani človeštvo, vendar te vloge vztrajno ne uspe izpolnjevati.

Med tem pa različni drugačni pristopi k upravljanju z okoljem (in pridelavi hrane), že obstajajo. Med temi je tudi permakultura, ki vključuje tudi vse navedene ključne tehnike med svojimi načeli (ker so tvorci tega sistema v veliki meri črpali iz staroselskih znanj).

Vprašanje pred nami torej je, kako čimbolj množično podpreti oz. uporabljati takšne, alternativne pristope, če si želimo tlakovati pot v resnično trajnostno prihodnost, ki razume človeka kot skrbnika narave in kot del nje.