Bill Gates je menda velik človekoljub in dobrodelnež. Vsaj tako ga ponavadi predstavljajo v največjih osrednjih medijih. Deluje na številnih področjih, kot da bi bil zanje velik strokovnjak, čeprav ima dokončano le srednjo šolo (in torej nekega posebnega strokovnega znanja nima). Zasledimo ga lahko kot »strokovnjaka« za cepiva, kmetijstvo, meteorologijo, biologijo, proizvodnjo hrane. Domnevno pozna prave rešitve za vse težave, ki pestijo človeštvo na omenjenih področjih. Je pa tudi eden najbogatejših zemljanov. Je to mogoče v resnici pravi razlog, da se lahko »spozna« na praktično vse tisto, kjer pravzaprav zazna le možnost ustvarjanja dobička in ohranjanja lastnega položaja enega najbogatejših in zato najvplivnejših ljudi na svetu?
Med drugim želi radikalno spremeniti tudi našo prehrano prihodnosti, saj naj bi ta po njegovem v prihodnosti temeljila na genskem inženiringu in patentih na osnovi tega. Proizvodnjo hrane seli v laboratorije, v katerih razvijajo postopke izdelave sintetičnega mesa in drugih, s pomočjo genskega inženiringa ustvarjenih živil (in njihovih sestavin). Meni, da bi morale predvsem bogate države v celoti preiti na uživanje izključno sintetične govedine, pri čemer poseduje intelektualne pravice za njeno izdelavo prav on. S pomočjo svoje fundacije vlaga milijarde v razvoj tehnoloških zagonskih podjetij za izdelavo laboratorijske hrane, med drugim za izdelavo perutnine, burgerjev in sira. Tako bi lahko, če bi bilo po njegovem, lokalne prehranske navade in tradicionalni načini prehranjevanja popolnoma izginili.
Vse to svoje početje on in tehnološka podjetja, ki jih financira, marketniško reklamirajo kot svoja prizadevanja k odpravi lakote ter k blaženju podnebnih sprememb. Vendar, ali to sploh drži? Kaj se pri njegovih prizadevanjih k »odpravi lakote« v resnici dogaja?
Če navedemo le en primer, ki ga navaja pričujoči članek, so njegova prizadevanja po uvedbi t.i. »Zelene revolucije« v Afriki v resnici prinesli le odvisnost kmetov od industrijskega kmetijstva glede osnovnih surovin za pridelavo, od semen do kemičnih pripravkov, obljubljenih izboljšav pa ne glede pridelka, ne glede socialnega položaja kmetov niso prinesli. Če negativnih vplivov na okolje (mdr. uničevanje prsti, izguba biodiverzitete in dejstva, da je ta tehnologija v resnici tudi precej nezanesljiva in povzroča tudi neznane posledice) k temu sploh ne prištevamo. S svojim izdatnim financiranjem tovrstnega delovanja vpliva tudi na lokalne oblasti in izsledke znanosti, ki zato kot edino možno opcijo kmetijstva podpirajo prav tovrstne pristope.
Se vam ta zgodba mogoče zdi podobna njegovi vlogi pri promociji cepiv v aktualni »zdravstveni krizi«, kjer nastopa v več vlogah hkrati – kot dobrodelnež, investitor, podjetnik in lobist (pri čemer ne delim mnenja, da cepiva morda niso bila dovolj na voljo ljudem v revnejših državah, ker aktualne kampanje za precepljenje celotnega človeštva ne popiram).
Razsežnosti aktualnega vpliva velikega kapitala z »dobrodelneži« in multinacionalkami v kmetijstvu so sicer naravnost grozljivi, saj si, poleg zgoraj navedenega, zaradi pospešene digitalizacije (ki jo spodbuja prav veliki kapital!) začenja prisvajati tudi podatke o genskih informacijah tradicionalnih sort semen, pasem živali idr.. Te tako postajajo podvrženi totalnemu nadzoru multinacionalk s pomočjo algoritmov umetne inteligence, ki bi jih potem prodajali nazaj kmetom v obliki »priporočil« glede pridelave. Kaj to pomeni za našo prehransko varnost in neodvisnost v ne več tako oddaljeni prihodnosti, če se bo to uresničilo, si lahko verjetno mislite.
Očitno torej je, da nameni velikega kapitala z našo prehrano še zdaleč niso v korist ne okolju in ne ljudem. Kakšne pa so resnično trajnostne rešitve v dobro ljudi in planeta, za katere se že desetletja bori na milijone ljudi po vsem svetu, a o njih slišimo bolj malo, pa več v naslednjih objavah na tej strani.
Zato vas vabim, da jo spremljate še naprej.