Ladak je pokrajina na S Indije v pogorju Himalaje, kjer osem mesecev traja zima in se razprostirajo puščave. Kljub temu so tam ljudje v dolinah ustvarili bogato in cvetočo kulturo, ki jih je popolnoma samozadostno podpirala več stoletij, saj so si s pomočjo dobrega poznavanja lokalnega okolja in njegovih virov ter z dobro vzpostavljenim sistemom kmetijstva znali pridelati vso potrebno hrano in celo presežke. Tudi vse ostalo za svoje potrebe so pridobili iz virov iz svojega bližnjega okolja. Bivališča in vse ostalo za življenje so si znali izdelati sami. Znanje in veščine za življenje so pridobivali od malega prek učenja z izkušnjami.
Ljudje te dežele so bili večinoma kmetje, ki so živeli po vaseh. Vendar je bilo tudi glavno mesto dežele tesno povezano s svojo okolico, od katere je dobilo vse potrebno za življenje.
Veliko vlogo v tej kulturi je igrala skupnost z različnimi oblikami medsebojne povezanosti in medsebojne pomoči, od sodelovanja in skupnega dela v večgeneracijski družini, pomoči med sosedi, do povezovanja več družin v soseskah ali več vaseh pri večjih delih.
Delo in prosti čas sta bila povezana, dela so opravljali v sproščeni hitrosti. Ko so bila večja dela opravljena, so npr. praznovanja ob koncu žetve, ob porokah in verska praznovanja trajala tudi po več dni.
Vse svoje delo so opravili ročno, s pomočjo živine ali z ročnimi orodji. Najvišja oblika tehnologije, ki so jo poznali, je bil mlin na vodni pogon za mletje žita. Denarne ekonomije skoraj niso poznali.
Tradicionalna kultura in ekonomija sta se pri njih obdržali do pribl. sredine 70. let 20. stoletja.
Zatem se je dežela odprla svetu in modernizaciji po modelu industrijskega razvoja Zahoda. Saj veste, tistega »edino zveličavnega« modela razvoja, ob katerem smo zrasli tudi mi in za katerega smo tudi mi bili naučeni, da je edina možna oblika razvoja družb. Ker je menda vse ostalo zaostalost in »povratek v votline«.
Z modernizacijo so začeli ljudje zapuščati vasi in se seliti v mesta, torej opuščati kmetijstvo, da bi se v mestih preživljali s plačanim delom. Za svoje preživetje so postali popolnoma odrezani od virov iz svojega lokalnega okolja in popolnoma odvisni od dejavnikov globalnega trga in odločevalcev daleč stran, na katere nimajo nobenega vpliva. Tradicionalna kultura in ekonomija sta se začeli krhati, v deželi pa so se z modernim »razvojem« pojavili onesnaženje, kriminal, nasilje, medetnični konflikti, brezposelnost in brezdomstvo, česar prej v tradicionalni družbi sploh niso poznali.
Takšen model »razvoja« se pojavlja povsod po svetu, vzorec njegovega širjenja pa je vedno in povsod enak - najprej uniči lokalne kmete in lokalne ekonomije ter za sabo pušča številne negativne posledice za lokalne skupnosti, ki velikim, globalnim akterjem ne morejo konkurirati, in za okolje. Enake negativne posledice družbi in okolju takšen model razvoja prinaša tudi na Zahodu (kjer ga imenujejo »napredek«), od koder je industrializacija izšla.
Zato je morda čas, da se vprašamo, ali je tak model razvoja (ki se z aktualnim dogajanjem t.i. Velike ponastavitve, ki nam jo vsiljujejo miljarderske elite ipd., le še bolj zaostruje), res edina možna in prava smer razvoja, v korist ljudem, planetu in prihodnjim generacijam?
Ali ni morda boljša pot v resnično trajnostno prihodnost ponovna lokalizacija ekonomij in skupnosti, njihova neodvisnost ter ponovna povezanost obojih z naravnim okoljem, ne njegovo uničevanje?
V ogled in v razmislek o »razvoju« in njegovih alternativah vam zato zelo priporočam pričujoči dokumentarni film, ki prikazuje zgodbo Ladaka.